Intervju s Tino Skerlep o projektu Specialne olimpiade

Pogovor s Tino Skerlep o projektu Specialne Olimpiade, kjer mladi z motnjami v duševnem razvoju in brez motenj, s pomočjo mentorja sodelujejo pri ustvarjanju in vodenju projekta. Z projekti širijo in promovirajo večjo vključenost in sprejemanje ljudi v šport, ne glede na njihove sposobnosti. V času projekta je Tina skupaj z Gastonom (partner v projetku) in mentorico Tino, sodelovala pri treningih juda tako v klubu, kot v osnovni šoli in v šoli s prilagojenim programom. Treningi so potekali skozi celotno šolsko leto, v tem času pa je Tina opazovala in spremljala delo trenerja ter se učila različnih spretnosti. Na koncu je dobila tudi priložnosti da pod vodstvom Gastona in Tine, kot tudi intenzivne priprave, pogovorov in predhodne vaje, tudi samostojno, kot pomočnica trenerjev odvodi nekaj treningov, kar ji je šlo odlično od rok.

1. Pozdravljena Tina, kako se danes počutiš?

Danes se odlično počutim.

2. Z vami bi radi opravili intervju o projektu Specialne Olmpiade, ki ga končujemo. Radi bi izvedeli, kaj meniš o letošnjem letu poučevanja juda v klubu in na dečkovi šoli ter o tvojem projektu in idejah o tem za prihodnost. V zvezi s tem imam nekaj vprašanj, ki vam jih želim zastaviti, ali vam to ustreza?

Da

3. Kako bi opisali svojo splošno izkušnjo s poučevanjem judoističnih ur za najmlajše v našem klubu in v šolah?

V klubu s poučevanjem nisem imela večjih težav, mlajši judoisti so delali po mojih navodilih. V kolikor sem potrebnovala pomoč je bila ob meni mentorica, ki mi je bila v oporo in pomoč. Število judoistov je bilo veliko a kljub temu se je dalo delati z njimi. Bili so vodljivi in večjih težav ni bilo. Z veseljem bi nadeljevala s poučevanjem tudi v prihodnje. Na šolah pa je bilo majhno število judoistov, zato je bilo delo z njimi malo drugačno. Z judoisti sem lahko delala ene na ena. Prav tako mi je bil v oporo moj mentor, ki mi je sprotno podal navodila v kolikor sem potrebovala popravke ali pa če se nisem znašla.

4. Ali lahko delite nekaj vrhuncev ali nepozabnih trenutkov, ki ste jih doživeli med poučevanjem juda tema dvema skupinama v tem letu?

V klubu med igro/ogrevanjem z veliko žogo smo se pošteno nasemjali in si ogrevanje vzeli kot zabavo.

5. Kakšen je bil občutek pri prehodu iz vloge tekmovalnega športnika v vlogo učitelja v judo klubu?

Občutek je bil odličen. Uživala sem v tej vlogi in še bi nadaljevala s poučevanjem.

6. Na katere izzive ste naleteli v prvem letu poučevanja in kako ste jih premagali?
Prvič, ko sem stopila v skupino sem naletela na težavo s podajenjem navodil. Ob pomoči mentorjev sem uspešno premagala to oviro in sem sedaj bolj odločna.

7. Kako je prisotnost učiteljev juda (Tine in Gastona) kot mentorjev med treningi vplivala na vašo izkušnjo poučevanja?

Vse mi povesta sproti tako, da sem na tekočem z vsebinami. V kolikor kaj ne razumem se pogovrimo ponovno. Prav tako mi stojita ob starni, ko ju potrebujem med treningi.

8. Ali je poučevanje juda mlajšim otrokom v klubu in tistim na šoli izpolnilo vaša pričakovanja? Kateri vidiki so presegli vaša pričakovanja in ali so bili kakšni vidiki drugačni, kot ste pričakovali?

Poučevanje juda je izpolnilo moja pričakovanja saj uživam v tej vlogi. V klubu je večje število judoistov kot na Dečkovi zato mi je bilo oboje v veselje delati. Zaradi tega sem se naučila delati v majhni in veliki skupini. Moja pričakovanja kaj zmorem je mogoče preseglo to da sem obvladovala večje število judoistov v klubu saj se mi je zdelo to težje.

9. Kako ste se počutili, ko ste bili vzornik tem otrokom? Ali se vam je zdelo, da je to koristno? Ali so bile s to vlogo povezane kakšne težave?

Občutek, da sem njihova vzornica in da znam osvojeno znanje tudi učiti je bil zame odličen. Zdi se mi koristno, da delim znanje na mlajše, ker s tem mogoče tudi oni dobijo željo, da bi postali treneji. Težave nisem imela.

10. Kakšne povratne informacije ste prejeli od otrok, njihovih staršev ali drugih članov judo kluba v zvezi z vašim poučevanjem? Kako so te povratne informacije vplivale na vašo samozavest in motivacijo?

S strani otrok sem dobila občutek, da me imajo radi in me spoštujejo. S starši nisem imela stika. Veselje in delo mlajših judoistov, njihova motiviranost za delo na treningih mi pravi, da sem izbrala parvo pot, postati trenerka in to mi daje še več motivacije in samozavesti.

11. Ko razmišljate o tem prvem letu poučevanja, katere so dragocene lekcije ali veščine, ki ste jih pridobili in za katere menite, da vam bodo dolgoročno koristile kot učitelju juda?

Delo trenerja je včasih zelo naporno, če pa uživaš v tej vlogi se vse da. Pred enim letom nisem znala nase pritegniti pozornosti, jih pravilno voditi, biti avtoriteta. Prav tako sem se naučila kako dati mlajšim judoistom navodila za izvajanje metov.

12. Kako je ta pedagoška izkušnja vplivala na vaše poklicne in osebne želje? Ali si predstavljate, da boste v prihodnosti še naprej poučevali judo in morda postali učitelj juda?

Iskušnja je name vplivala pozitivno. Želim si postati učiteljica juda in pomagati še naprej.

13. Ali lahko delite kakšne zamisli ali projekte, ki jih imate za prihodnost v smislu poučevanja juda ali prispevanja k vključevanju oseb z motnjami v duševnem razvoju v ta šport?

Moja zamisel je, da bi lahko poučevanje lahko z mentorjema nadaljevala še naprej in v večih skupinah.

14. Ali bi radi dodali še kaj drugega ali pa imate kakšne druge misli ali razmišljanja v zvezi s svojimi izkušnjami kot učitelj juda v preteklem letu?

Ko sem začela tenirati judo sem želela postati učiteljica juda, v tem letu sem se poizkusila v tej vlogi, ki mi je bila zelo všeč. Postala sem bolj odprta in prilagodljiva kot tudi bolj samozavestna. Mislim da so me otroci dobro sprejeli.