Judo

Nastanek Juda – Jujutsu postane Judo

Večina ljudi pozna izraza jujutsu in judo. V nadaljevanju pojasnjujemo pomen in razlike med njima.
V srednjeveški Japonski so predvsem samuraji častili bojevniški način življenja (bushido).  Bushido je predstavljal moralni kodeks vsakega samuraja, ki je poudarjal pomembnost učinkovitosti, zvestobe in obvladovanja borilnih veščin. Tako so samuraji vadili in obvladali različne borilne veščine kot so lokostrelstvo, mečevanje, obvladanje sulice, … Jujutsu je tudi ena od takih borilnih veščin, ki uporablja človeško telo kot orožje za napad in obrambo. Sestavni elementi so metanje, udarjanje, brcanje, sekanje, davljenje in zvijanje delov telesa z namenom onesposobitve nasprotnika. Čeprav so bile posamezne tehnike jujutsa znane že prej, pa se je sistematična vadba in učenje začelo šele v drugi polovici šestnajstega stoletja. Med obdobjem Edo (1603-1868) se je jujutsu razvil v kompleksno borilno veščino, ki so jo poučevali različni mojstri po celotni Japonski.

Jigoro Kano je vadil in preučeval jujutsu v različnih šolah in pri različnih mojstrih. Ugotovil je, da vsak mojster uči tehnike na svojevrsten način. Tako se je naučil izvajati veliko tehnik, ni pa pridobil znanja o principih, ki se skrivajo v ozadju tehnik. Mnogokrat je naletel na različna izvajanja iste tehnike in takrat se je znašel v precepu, saj ni vedel katero izvajanje od obeh je pravilno. To ga je spodbudilo, da se je poglobil in poiskal osnovne principe jujutsa. V poglobljeni študiji je ugotovil, da se morajo vse tehnike skladati s principom čim bolj učinkovite uporabe psihične in fizične energije. S tem principom v mislih je ponovno preučil vse tehnike, ki se jih je naučil do tedaj. Obdržal je samo tiste, ki so bile v skladu s principom, ostale pa je zavrnil ter jih zamenjal s tehnikami, ki so v skladu z njegovim principom o porabi energije. Ker je tehnike tako temeljito preuredil, jih je poimenoval z novo besedo judo, da bi se ločile od tehnik, ki so jih poučevali mojstri jujutsa.

Leta 1882 je Jigoro Kano ustanovil Kodokan, da bi lahko poučeval novi judo tudi ostale. Z leti je število njegovih privržencev hitro naraščalo. Veliko učencev je zapustilo svoje mojstre jujutsa, da so se lahko pridružili vadbi juda z mojstrom Kanom. Sčasoma je judo na Japonskem prerastel in zamenjal jujutsu, ki tam ne obstaja več kot borilna veščina, čeprav se je ohranil drugje po svetu.Tako beseda judo kot tudi jujutsu se zapišeta z dvema kitajskima črkama. »Ju« v obeh besedah pomeni »mehko«. »Jutsu« pomeni »veščina, vadba«, »do« pa pomeni »pot«. Tu je »pot« mišljena kot način življenja oziroma življenjski princip. Tako beseda judo v slovenskem prevodu pomeni mehka pot, kjer je poudarek na besedi »pot«, ki predstavlja pot do zmage. Beseda Kodokan v dobesednem prevodu pomeni »šola za preučevanje poti«. Judo je več kot le borilna veščina, judo je način življenja.

Da bi razumeli pomen besede ju (»mehko«), si poglejmo naslednji primer, ki ga je podal Jigoro Kano. Predpostavil je primer, kjer je sebe postavil v vlogo moškega z močjo sedem, ki mu nasproti stoji moški z močjo deset. Če bi ga moški porinil z vso svojo močjo, bi ga lahko porinil nazaj ali celo zbil na tla, ne glede na to kako močno bi se mu Jigoro upiral. Tako bi se zgodilo, če bi se moči upiral z močjo. Vendar je Jigoro Kano predpostavil, da bi se lahko namesto upiranja z golo močjo, napadalcu izmaknil s korakom nazaj in na ta način ohranil svoje ravnotežje, napadalec pa bi tako izgubil svoje ravnotežje. Zaradi neugodnega položaja napadalec zdaj ne bi mogel več uporabiti vse svoje moči, ampak bi njegova moč padla na število pet. Jigoro bi bil še vedno v ravnotežnem položaju in zavoljo tega bi imel še vedno na razpolago vso svojo moč. Na ta način bi postal močnejši od svojega nasprotnika in bi ga lahko premagal le s polovico svoje moči in na ta način prihranil preostalo moč za drug namen. To je bil en primer, s katerim lahko z »mehkobo« premagamo nasprotnika.