Otroška leta Jigora Kana

Jigoro Kano je bil ugleden japonski pedagog, mojster borilnih veščin in ustanovitelj borilne veščine judo. Rodil se je 28. oktobra 1860 v Kobeju na Japonskem in umrl 4. maja 1938.

Kano je začel trenirati borilne veščine že kot otrok, ko se je učil različnih stilov, med drugim tudi Kitō-ryū Jujutsu. Bil je majhen in šibek otrok, zato se je začel zanimati za samoobrambo in telesno pripravljenost. Leta 1882 je Kano vzpostavil svoj sistem borilnih veščin, ki je temeljil na načelih največje učinkovitosti z najmanjšim naporom. Poimenoval ga je “judo”, kar pomeni “nežna pot” ali “mehka pot”.

Jigoro Kano je pomembno ime v svetu juda, saj je razvil judo v sodobno obliko borilnega športa. Rojen je bil kot tretji sin očetu Jirosaki Mareshibi Kanu, 28. oktobra 1860, v majhni vasici Mikage, ki je sedaj del velemesta Kobe. Rodil se je v premožno družino, saj so bili njegovi starši lastniki destilarne sakeja. Kanov oče se je zavedal moči izobrazbe in zato je svojemu sinu priskrbel najboljšo možno v tistem času. Jigoro je tako že v mladih letih zapustil rodno vas ter pričel z obiskovanjem neo-konfucijanske šole, kjer se je učil filozofije. Pri devetih letih mu je umrla mati in takrat so se z očetom preselili v Tokio, kjer je šolanje nadaljeval v privatnih šolah. Kano je bil izredno talentiran v matematiki, bil pa je tudi nadarjen za učenje tujih jezikov ter je imel osebnega učitelja angleščine. Pri štirinajstih letih so ga poslali v privatno šolo, ki so jo vodili Evropejci, kjer je dodatno izpopolnil svoje znanje angleščine in nemščine. Diplomiral je leta 1881 na univerzi v Tokiu in sicer iz književnosti, politologije in politične ekonomije.

Kanova pot do ustanovitelja juda

Jigoro Kano je bil bolj drobne postave, saj je bil visok le 1,57 m in je tehtal le dobrih 40 kg. Ker se je večinoma srečeval z večjimi in močnejšimi vrstniki, se je želel naučiti kako premagati močnejše od sebe. Nekega dne mu je družinski prijatelj Nakai Baisei, ki je bil tudi član šogunove osebne straže, pokazal, kako lahko s tehnikami jujutsašibkejši premaga močnejšega. Ustanovitelj juda – mojster Jigoro Kano. Kano se je odločil za vadbo jujutsa, kljub temu, da ga oče pri tem ni podpiral in mu je prigovarjal naj se raje loti modernejšega športa. Z vadbo jujutsa je pričel, ko se je vpisal na tokijsko univerzo. Tam se je leta 1877 začel učiti pri mojstru Fukuda Hachinosuke. Fukuda je bil tradicionalni učitelj in Jigoro Kano je močno cenil znanje, ki mu ga je podajal njegov učitelj. Že v teh letih je Kano veliko razmišljal o tehnikah in načinih kako na treningih premagati močnejše od sebe. Tako je iznašel tehniko kata-goruma, ki jo je videl v knjigi o zahodni rokoborbi. S to tehniko mu je na vadbi prvič uspelo premagati nasprotnika, s katerim se je boril že dolgo časa. Jigoro Kano se je v dveh letih naučil toliko, da je 5. avgusta 1879 lahko sodeloval pri demonstraciji za takratnega predsednika združenih držav Amerike Ulyssesa S. Granta.

Kmalu po omenjeni demonstraciji je Fukuda Hachinosuke umrl. Vlogo Kanovega inštruktorja je prevzel Iso Masatomo, ki je bil Fukudin prijatelj. Kanovo znanje je naglo napredovalo in z enaindvajsetimi leti je postal tudi sam inštruktor jujutsa ter Isov pomočnik pri vadbi. V tem času je bil Kano priča tudi demonstraciji neke druge šole jujutsa, ki jo je vodil Totsuka Hikosuke. Takrat se je Kano začel zavedati, da mora vaditi pametneje. Tako je ugotovil, da mora kombinirati najboljše elemente različnih šol jujutsa, če želi postati najboljši. Po smrti Isa leta 1881 se je pridružil mojstru Iikubu Tsunetoshiju. Kano se je predano posvetil njegovim treningom. Menil je, da so predvsem Iikubujeve tehnike metov boljše kot v ostalih šolah. Kmalu je prišel dan, ko je učenec začel premagovati svojega učitelja. Na treningih je zlahka premagoval Iikuboja. Učitelj mu je priznal, da ga ne more naučiti več ničesar novega.

Leta 1882 je Kano v Tokiu ustanovil inštitut Kodokan Judo, ki je postal sedež za usposabljanje in izobraževanje v judu. Posvetil se je razvoju in izpopolnjevanju tehnik juda ter širjenju te veščine med širšo javnost.

Judo postane svetovno poznani šport

Kanov pristop k judu ni bil omejen na fizično vadbo. Poudarjal je pomen razvoja značaja in moralnih vrednot ter spodbujal načela medsebojnega spoštovanja, discipline in samouresničitve. Kano je verjel, da je judo lahko sredstvo za osebno rast in prispeva k izboljšanju družbe.

Filozofija juda poudarjaa uporabo nasprotnikove moči in zagona proti njemu, namesto da bi se zanašala izključno na grobo silo. Kano si je prizadeval ustvariti borilno veščino, ki ne bi bila učinkovita le v boju, temveč bi služila tudi kot sredstvo telesne in moralne vzgoje.

Pod Kanovim vodstvom je judo postal splošno priznan in priljubljen. Leta 1964 je postal olimpijski šport, zdaj pa ga izvaja na milijone ljudi po vsem svetu. Kanovi nauki in načela so še vedno vplivni pri vadbi juda.

Poleg svojega prispevka k judu je Kano pomembno prispeval tudi k izobraževanju na Japonskem. Bil je predsednik tokijske višje normalne šole in pozneje prvi japonski član Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Zapuščina Jigoroja Kana kot mojstra juda in pedagoga je pomembna. Ne le da je oblikoval razvoj juda kot borilne veščine, temveč je poudarjal tudi njegove širše izobraževalne in moralne vidike. Njegovi nauki in filozofija še vedno navdihujejo vaditelje juda in imajo trajen vpliv na skupnost borilnih veščin.

Število učencev Kodokana se je naglo večalo. Ob ustanovitvi je Kodokan štel devet članov, le štiri leta kasneje pa že sto devetinsedemdeset. Zaradi naglega naraščanja članov, je moral Kano večkrat zamenjati zgradbo za učenje juda. Tudi policija in vojska sta pričeli z organizirano vadbo nove Kanove veščine. Leta 1889 je Kano prvič odpotoval v Evropo, kjer si je ogledal različne šole in športne objekte. Po vrnitvi v domovino se je poročil in imel osem otrok. Bil je znan kot odličen učitelj in najboljši poznavalec izobraževanja na Japonskem. Od leta 1882 je učitelj in direktor na več šolah in univerzah.

Zavračal je vse tehnike, ki so bile v nasprotju z moralnimi načeli in njegovim pojmovanjem človeškega življenja. Judo je bil po njegovem mnenju izključno šport in ne borilna veščina. Tako je izvzel in prepovedal vse tehnike pri katerih obstaja nevarnost, da nasprotnika poškoduješ ali ubiješ. Za razliko od jujutsa je določil, da se morata nasprotnika prijeti za kimono (kumi kata). Prepovedal je nasilje in kot obvezni sestavni del vadbe uvedel tehniko padanja. Leta 1895 je izdelal sistem petih skupin tehnik metov, ki ga je poimenoval Gokyu no Waza.

Leta 1909 je bil Jigoro Kano povabljen na sestanek mednarodnega olimpijskega komiteja. Kano je bil prvi član mednarodnega olimpijskega komiteja iz Azije. Leta 1911 je ustanovil prvo športno zvezo na Japonskem. To je bila amaterska atletska zveza Japonske, predsednik katere je bil Jigoro. Tako je Japonska izpolnila pogoj za udeležbo na olimpijskih igrah ter se jih tudi udeležila leta 1912 v Stockholmu na Švedskem. V naslednjih letih je kot član mednarodnega olimpijskega komiteja potoval po svetu in si nabiral izkušnje. Močno si je prizadeval za razvoj športa na Japonskem in leta 1938 mu je v Kairu uspelo prepričati mednarodni olimpijski komite, da bodo olimpijske igre v prihodnosti organizirane na Japonskem. Njegove sanje so se uresničile šele po njegovi smrti, ko je leta 1964 judo postal olimpijski šport in so se olimpijske igre odvile v Tokiu. Veliki učitelj, filozof in ustanovitelj juda Jigoro Kano je umrl v starosti 79 let, ko se je z ladjo vračal domov na japonsko.

 

slika: Olimpijski debi Japonske na igrah v Stockholmu leta 1912
Stockholm, Švedska – Na fotografiji japonska atletska delegacija pod vodstvom judoista Jigoroja Kana (Levo s cilindrom) korakala med otvoritveno slovesnostjo olimpijskih iger leta 1912 v Stockholmu na Švedskem, na katerih je Japonska prvič nastopila na olimpijskih igrah. Nosilec zastave je bil sprinter Yahiko Mishima. (Foto: Kyodo News Stills via Getty Images)